Planinski vestnik - Žarko Rovšček: Abraham bronastega Kugyja
Nekaj več kot petdeset let je že minilo od takrat, ko je vodstvo slovenske planinske organizacije začelo razmišljati, da bi spomin na dr. Juliusa Kugyja, mednarodno priznanega gornika in klasika gorniške literature, trajneje obeležili s postavitvijo spomenika. Kugy se spočetka morda niti ni zavedal, da je z literarno predstavitvijo naših Julijcev nehote prevzel vlogo njihovega ambasadorja v svetu. Manj kot deset let po doktorjevi smrti je ta ideja, ki so jo podpirale tudi tuje gorniške organizacije (avstrijski Alpenverein in CAI – Sekcija Trst), postajala vse bolj otipljiva. Imenovali so skupen akcijski odbor ter izdelavo kipa poverili kiparju Jakobu Savinšku, načrte za ureditev okolice in podstavka pa arhitektu Kobetu. Planinski vestnik je v aprilu 1953 objavil kratek zapis: »Dela na spomeniku dr. Kugyja dobro napredujejo. Akademski kipar Savinšek Jakob je svoje delo že izvršil, kip sam pa se že nahaja v livarni v Zagrebu. Spomenik je izredno dobro uspel in gre za to umetniku vse priznanje. Odlit bo v bron in slovesno odkrit še letos.« Avtorja sta predlagala lokacijo spomenika na Šupci, znani razgledni točki pod Vršičem. Ta razkošen in lahko dostopen razglednik običajno očara mimoidoče, tudi tiste, ki niso še nikoli zašli na samotne gorske poti. Potem ko po vzponu s Kranjske gore zdrsneš preko Vršiča na primorsko stran, doživiš prvi neposredni in vizuelni stik z dolino »mlade« Soče, obkroženo z veličino v podkev nanizanih gora. »Idealno počivališče za bronastega Kugyja,« so skupaj z umetnikoma menili nekateri, a ne vsi.
Peticija
Na primorski strani je med ljubitelji gora, poznavalci in častilci Kugyjevega izročila nenadoma završalo. O predvideni lokaciji niso hoteli niti slišati »prvič ker ni v Trenti, ki je bila dr. Kugyju vse življenje izhodišče v planinski svet in drugič, ker bi bil ta spomenik na tem mestu tako odročen, da bi bil praktično dostopen le avtomobilistom,« saj v okolici ni nobene pomembnejše planinske poti. Zanimivo, da so takrat dajali prednost planincem, pohodnikom in ne motoriziranim turistom. Fronta somišljenikov, nekakšen tolminski punt novejše dobe, se je strnila okrog glavnega pobudnika in poznavalca Kugyjeve literane zapuščine, Franca Ceklina. Takrat je bil podpredsednik PD Tolmin in društveni propagandist, obenem pa avtor številnih naprednih zamisli, z namenom pospešiti razvoj planinstva v Posočju. Nemalokrat je nabrusil pero in napisal sestavek za takratno časopisje.
Prve salve so bili namenjene sedežu krovne planinske organizacije v Ljubljani. PD Tolmin je namreč s Ceklinom na čelu prevzelo pobudo in skupaj z vsemi posoškimi planinskimi in turističnimi društvi poslalo na PZS odprto pismo z zahtevo, »naj se spomenik Kugyju ne postavi na Šupci, kakor sta želela arhitekt in kipar, temveč v Trenti«. Radio Ljubljana in Radio Koper sta protest posoških planinskih društev objavila v celoti. Vestni kronist dogajanj v slovenskem planinstvu, Planinski vestnik, je povzel uradno mnenje, da bi spomenik dr. Kugyju »moral stati v bližini Juliane ali vsaj v Sp. Trenti« in da se »Gospodarska komisija PZS ne strinja z mestom, ki so ga za spomenik določili arhitekti«. Avtorja pa sta menila drugače. Ko je bil spomenik dr. Kugyju že skoraj izdelan, se je vnela vroča polemika, po besedah njenega akterja, še živečega 92-letnega Franca Ceklina, »prava borba na nož«. Njen vrhunec je bil sestanek komisije za lokacijo (20. junija 1953) na Šupci.
Vroče zborovanje komisije
Dogodek slikovito opisuje novinar Slovenskega poročevalca, Mile Smolinsky: »Številni avtomobili, ki so prišli na Vršič z obeh strani, so se komaj stisnili na ozek prostor ob strmi gorski avtomobilski cesti. Tu sta kipar Savinjšek in arhitekt Kobe in tajnik Slovenske planinske zveze, tajnik Turistične zveze Slovenije ter številni zastopniki okraja Tolmin s sekretarjem okrajnega komiteja ZKS tov. Dujcem na čelu, kakor tudi zastopniki vseh posoških planinskih in turističnih društev. Vsega skupaj nič manj kakor 23 ljudi.« Avtorja sta v diskusiji menila, da je prostor na Šupci, ki ga obkroža venec gorskih velikanov, z estetske strani naravnost idealen. Njuno dokazovanje, da mu po veličastnosti in gorski romantiki ni enakega v vseh Julijcih, pa ni omajalo primorskih predstavnikov. Po večurnem razpravljanju niso popustili niti za ped, čeprav so eni kot drugi razsojali pod določenim pritiskom. Kip je bil namreč s predpostavko, da bo stal na tem mestu, že vlit.
Pol ure zatem so člani komisije že stali na markantni, štrleči skali na nasprotnem bregu Soče, poleg Alpinetuma Juliane, ki naj bi bila eno od dveh izbranih mest za spomenik. Kot drugo možnost so omenjali prostor pred hotelom Planinski orel. Na skali je bilo tako malo prostora, »da bi polovica komisije kar mimogrede zletela v globočino, samo če bi se en sam delegat le malo bolj razkoračil …« Novinar Smolinsky ne pozabi omeniti, da so nekateri delegati komaj prisopihali na vrh in v dramatičnem tonu nadaljuje: »Na tej skali se je razvila nova, še srditejša borba, v kateri so nastopili Primorci s svojo težko artilerijo, ki je bila dotlej še v rezervi. Alpinist Ceklin iz Tolmina, glavni poznavalec dr. Kugyja na primorski strani in obenem glavni zagovornik teze, da spada dr. Kugyjev spomenik edinole v Trento, je namreč šele zdaj stopil v akcijo, stoječ kakor kip čisto na robu skale, s hrbtom proti prepadu, medtem ko na Šupci skoraj ni odprl ust. S citati dr. Kugyja, enako kakor prej kipar Savinjšek, je dokazal, da ni mogoče postaviti dr. Kugyjev spomenik kamor koli drugam, kakor v Trento, obenem pa je glede Šupce v imenu vseh posoških planinskih društev ter oblasti iz Tolmina izrekel svoj brezpogojni in kategorični 'ne'.« Tako je ideja o postavitvi Kugyjevega kipa na Šupci dokončno odpadla.
Niso se držali samo resno. Med dialogom je arhitekt Kobe, presenečen nad tem, kako natančno in spretno njegov sogovornik niza Kugyjeve misli, vprašal: »Oprostite tovariš Ceklin, kaj ste po poklicu?« Ceklin je izstrelil: »Birokrat!« Prisotni so se zarežali. Le nekateri med njimi pa so vedeli, da ni le predstavnik planinskega društva ampak tudi uslužbenec Okrajnega ljudskega odbora.
V nadaljevanju sta kipar in arhitekt s pomočjo tehtnih argumentov prepričala prisotne, da skala, na kateri je zborovala komisija, ni primerna za postavitev kipa, niti ne prostor pred hotelom Planinski orel. Zašli so v slepo ulico. Po več kot štiriurni razpravi je že kazalo, da se bo morala komisija raziti. Imenovali naj bi novo, ki bi ponovno pregledala vso Trento in predlagala druge lokacije. Sedanja komisija bi se nato spet sešla in izbirala med predlogi. To bi odložilo odkritje spomenika za nedoločen čas, kljub temu, da je bila predvidena svečanost že dan po planinskem slavju ob 60-letnici SPD v Vratih, torej 3. avgusta istega leta. Omeniti je potrebno, da je PD Tolmin v sklopu tega dogodka pripravljalo tudi odprtje planinske razstave v Trenti, ki naj bi kasneje prerasla v stalno zbirko in bodoči planinski muzej (o njem smo slovenski planinci vse do danes porabili že preveč besed). Obetala se je torej lepo zaokrožena in, glede na predvideno udeležbo tujih gostov, tudi mednarodno odmevna počastitev jubileja slovenske planinske organizacije. Z odlogom odkritja Kugyjevega kipa v Trenti na kasnejši čas, bi jo precej osiromašili. Zbor komisije se je tega gotovo zavedal, saj je živčna napetost med prisotnimi ob predvidenem razpletu rasla.
Vendarle v Trenti
Luč rešitve se je utrnila nenadno, povsem nepričakovano. Razpravi je ves čas tiho sledil tudi novinar Mile Smolinsky, ki se je že kakšen teden mudil v Trenti in v Slovenskem poročevalcu objavil več zanimivih prispevkov o njenih lepotah. Zavedal se je, da spomenik dr. Kugyju, kakršnega si je zamislil kipar, ne more stati nekje v zaprti dolini, temveč na mestu z lepim razgledom na vršace, ki jih je tako zelo ljubil. Ni mu šlo v glavo, da bi takega mesta ne bilo mogoče najti takoj. Pokazal je z roko na vzpetino nad križiščem, kjer se od vršiške ceste odcepi pot k izviru Soče in dejal: »Tamle sem bil pred dvema dnevoma in tisto mesto me je očaralo. Predlagam, da gremo pogledat še tja.« Sprejeli so njegov predlog, saj drugega tisti trenutek ni bilo. Kmalu zatem, ko so člani komisije srečno splezali s strme skale in si ogledali predlagano mesto, je bil dosežen sporazum. Obrazi so se jim razvedrili in segli so si v roke. Morda predlagani prostor po širini razgleda zaostaja za Šupco, a ima pomembno prednost, da je v Trenti, ki je bila skupaj s svojimi slavnimi gorskimi vodniki Kugyjev drugi dom in izhodišče njegovih največjih podvigov.
Nesmrtni Kugy, odet v bron, se je tako v duhu vrnil v naročje svoje Trente. Njegov zasanjan pogled je namenjen Jalovcu, prizorišču zimske avanture, ki se je zahvaljujoč pogumnemu trentarskemu vodniku Jožetu Komacu - Pavru zanj končala srečno, mu podarila dolgo življenje in še bolj zavdala. Ko se ustaviš, popotnik, v tej tišini in ko v rahlem pišu vzvalovijo trentarski gozdovi, se od nekod, kot mrmranje molitve, prikrade glas: »Tako se hvaležen in poln vere oziram tja gor, k tvojim poveličanim višavam. In pozdravljam te skozi vse čase in kraje, ljuba čudežna cvetlica mojega srca, Scabiosa Trenta!«
Žarko Rovšček