Ivan Sivec: Ravnatelj Pleško je imel prav: en sam nepremišljen članek v lokalnem časniku lahko sproži vihar nepredvidljivih razsežnosti. Kot bi prižgal sredi visoke suhe trave vžigalico, ljudski glas pa bi raznesel požar v preriji na vse strani sveta.
V tistem ubogem članku z naslovom Ravnatelj rešil učenca je bila ena sama napaka: da je bil omenjen nekdanji rudnik. Bralce ne bi pretirano ganilo, če bi učenec za vedno ostal v jami, nič hudega tudi ne bi bilo, če vi vanjo potegnilo še nekega nepomembnega ravnatelja, izredno pozornost pa je vzbudila besedica rudnik. Kako, na kamniškem koncu je bil rudnik? Kakšen rudnik pa? Aha, kopali so baker ... Kje pa, ne samo baker, ampak zlato! Kaj ne poveste?! Tu na našem koncu pa zlato? Mislil sem, da je zlato samo v Ameriki, ne pa tu, nam pred nosom. Tole bi si bilo pa dobro od blizu ogledati ...
Očitno je tako razmišljal vsak drugi obiskovalec kamniškega kota, vsak takšen prebivalec pa je imel po širni Sloveniji vsaj enega prijatelja in znanca. Tako je kamniški kot tik pred prvim snegom zajela prava zlata mrzlica, ki bi jo lahko postavili ob bok vsaki drugi zlati mrzlici na svetu. Ob sobotah popoldne, ob nedeljah ves dan, pa tudi med tednom, so prihajali v Stahovico in njeno okolico ljudje iz vseh koncev Slovenije, vsak drugi pa je imel v rokah zemljevid in lopato, nekateri tudi krampe in ponve za spiranje zlata.
»Kje pa je tista zlata reka? Ali je to Kamniška Bistrica? Nemogoče!?« so na začetku ...
»Slonim na tejle leseni ograji in razmišljam ... je na svetu še kaj pomembnejšega, kot so rumeni zlatniki, ki ti na lepem zacingljajo v levem žepu ...? So srečnejši navadni ljudje ob močniku ali pa zlati življenski stezosledci ...?
Odlomka sta povzeta iz knjige:
![](/objave/boris_/sivec_skrivnost_z_r_03.jpg)
Ivan Sivec - Skrivnost zlate reke