GRZS: Po nekajletnem dogovarjanju se nam je zadnji vikend marca končno uspelo odzvati na povabilo Gorske službe spasivanja (GSS) Srbije in jih obiskati na njihovem največjem smučišču Kopaoniku.
V stiku z GSS Srbije smo že nekaj let, dvakrat so že bili naši gosti v Bovcu, leta 2007 pa smo tudi skupaj izvedli letno vajo na Mangrtu.
Iz Bovca smo se odpravili v četrtek zgodaj zjutraj, se ustavili v Ljubljani, na Bregani in malo pred mejnim prehodom Hrvaška-Srbija. Neverjetno po kakšni ravnini nas je vodila naša pot, nikjer ni niti najmanjšega griča. V Beogradu so nas pričakali načelnik GSS Ivan Pešić in nekaj reševalcev, dva od njih sta nas nato tudi pospremila na Kopaonik, kjer smo se srečali še z nekaterimi drugimi reševalci, ki so bili v tistem obdobju dežurni na smučišču. Nastanili smo se v planinskem domu v naselju bungalovov in hotelov 1700m visoko, kot gosti srbske gorske reševalne službe. Zakaj Kopaonik? Ker je njihovo največje smučišče, glavna naloga GSS Srbije pa je organizacija in nudenje prve pomoči na njihovih smučiščih ter transport ponesrečencev do ambulante na smučiščih. Poleg že omenjenega Kopaonika sem spadata še Stara Planina in Zlatibor. Ugotovili smo, da se organizacija in financiranje GSS Srbije in Gorske reševalne zveze Slovenije močno razlikujeta. V GSS Srbije je aktivnih nekaj več kot 100 članov, ki morajo pokriti dežurstvo v času obratovanja žičnic. Zato je financiranje zveze, ki ima svoje sedež v Beogradu, od koder je tudi večina članov, izključno na grbi smučišč. Iz tega denarja se nabavlja oprema, plačuje izobraževanja in omogoča bivanje reševalcev v času dežurstev. Reševalci imajo v času sezone in med vikendi kar precej dela. Tisto soboto, na primer, so pomoč nudili kar petnajstim ponesrečencem. Žal je še vedno pomanjkljiva pomoč v hribih, saj le-ta temelji predvsem na tovariški pomoči in se GSS aktivira le v primeru, da je potrebna pomoč pri transportu ponesrečenega do »civilizacije«.
Mi smo si istočasno s spoznavanjem njihovega dela in organizacije ogledali tudi smučišče, ki ima poleg najmodernejših žičnic zaradi svoje nadmorske višine do 2017m tudi izjemen razgled na okolico vse tja do Črnogorskih Prokletij. Imeli smo tudi neverjetno srečo z vremenom, saj sta bila ravno tisti petek in sobota, ko smo bili tam, prva sončna dneva po dvoinpolmesečnem obdobju slabega vremena. To je pomenilo tudi, da je bilo ogromno novega snega, pogoji za smučanje pa na višjih legah fantastični. Žal je sonce kmalu naredilo svoje in sneg se je hitro ojužil, kljub relativno visoki nadmorski višini. To smo rešili na eleganten način tako, da smo se malo posvetili še spoznavanju srbskih jedi, ki nimajo zaman takega slovesa.
V nedeljo smo se domov odpravili okoli desete ure, spustili smo se do mejnega prehoda s Kosovim, »občudovali« neverjetno onesnaženo reko Ibar vse do Kraljeva, potem pa smo, za obujanje nostalgije (eden naših reševalcev je tam leto in pol služil vojaški rok), naredili še manjši ovinek do Čaćka. Obljubljene pijače tam sicer nismo dobili, smo pa zato prišli do kosila malo pred Beogradom, kar je bilo odlično, saj je potem vožnja do doma trajala do druge ure ponoči.
Naš obisk srbskih kolegov je bil sicer namenjen spoznavanju njihovega dela in izmenjavanju izkušenj, vendar smo imeli na poti domov vsi občutek, da smo v Beogradu in na Kopaoniku preživeli prave kratke počitnice, za kar gre sigurno zasluga gostoljubnosti naših gostiteljev.
Člani GSS Srbije bodo naslednjič gosti Gorske reševalne zveze Slovenije na dnevu reševalcev junija letos.
Besedilo: dr. Petra Zupet,
foto: arhiv GRS Bovec