Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Preteklo leto je spet postreglo z vremenskimi rekordi. Med drugim smo preživeli izjemno topel april, rekordno vroč september, daleč pretopel oktober in najbolj suh november.
Za nami je zelo suho leto. Dež se je nekako zgledoval po gospodarstvu. Tako malo padavin recimo na obali in v osrednji Sloveniji nismo imeli že od sredine prejšnjega stoletja. Povsod pa je bilo sonca na pretek. Pomembno je tudi dejstvo, da je bilo na Kredarici leto 2011 s povprečno temperaturo 0,2 stopinje C najtoplejše, odkar merimo temperaturo na tem visokogorskem observatoriju. Tudi celotna Švica je minulo leto zaključila kot najtoplejše v poldrugem stoletju merjenj. Dejansko imamo na dlani vse več dokazov, da se podnebje v širšem alpskem prostoru drastično spreminja. Če so nam poleti te spremembe še prijetne, pa pozimi ni vedno tako. Pogostejše zelene zime skoraj nikomur niso všeč. Morda so izjema le komunalci, ki so jim prihranjeni delo in kritike na njihov račun. Žal zelene zime postajajo vse bolj ekonomska kategorija. Na stotine zimskošportnih središč v Evropi izgublja dohodek, ogrožena so sezonska delovna mesta - na žičnicah, v hotelih in lokalnem gospodarstvu nasploh. Zasneževanje smučišč ni poceni, če je zaradi vse višjih temperatur zraka sploh možno. Je tudi ekološko sporno, zlasti zaradi velikih količin vode, ki se nenaravno premešča, ogromne porabe električne energije in vplivov na talno vegetacijo.
V zelenih zimah stokajo tudi proizvajalci smučarske opreme - od izdelovalcev smuči do tekstilcev. Zime brez snega so neugodne tudi za hidroenergetiko in ne nazadnje za kmetijstvo, še zlasti, če jesen ni bila radodarna z dežjem. Skratka, tudi tu lahko povzročijo manjše prihodke in izgube. Seveda so tu še tiste plati, ki jih ne moremo povsem ovrednotiti v denarju, a so tudi pomembne v življenju. Bel božič ne okrasi le narave, ampak tudi dušo, in če ni škripanja snega, zamudimo tudi vse tisto pristno otroško vriskanje ob sankanju ali postavljanju snežakov. Zelene zime sicer niso nov pojav. Res pa je, da se tako pogosto, kot se zdaj in se bodo v bodoče, ko se nam podnebje nezadržno greje, niso pojavljale. Na naših nižje ležečih smučiščih pod tisoč metri se je zadnjih trideset let višina naravne snežne odeje prepolovila, enako velja za število dni s snežno odejo, ob tem pa so zime že skoraj za stopinjo toplejše. Zato ni treba več hliniti presenečenja, ko se zgodijo. Že pred petimi leti je OECD izdala strokovno poročilo in jasno napovedala, kako bo ogrevanje prizadelo smučarska središča v Alpah.
Slovenija sicer ni bila vključena v analizo, bila je pa Pohorju blizu avstrijska Štajerska. Tam imajo blizu štirideset smučarskih območij, od katerih jih v današnjih razmerah normalno, torej z zanesljivo snežno odejo, lahko deluje 34. Že danes torej sneg ni več samoumeven, če gre za nadmorsko višino pod tisoč metri. Ob ogrevanju za dodatno stopinjo bo lahko normalno delovalo le 26 centrov, ob ogrevanju za dve stopinji pa 17. Ko bo ogrevanje doseglo štiri stopinje, bo na območju avstrijske Štajerske delovalo le še pet centrov, torej sedemkrat manj kot v preteklosti. Podobni so rezultati za avstrijsko Koroško, kjer jim utegne od 24 centrov v prihodnosti ostati le še sedem. Bilo bi koristno, da bi podobno študijo dobila tudi Slovenija.
Zato sicer zime ne bodo bolj bele, bo pa morda davkoplačevalski denar porabljen bolj preudarno. Resnično bele zime se pač ne da kupiti, tudi na kredit ne!
Dr. Lučka Kajfež Bogataj