Janez Pikon: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska, nova koča na planini Za Liscem zopet nadaljuje svoje zgodovinsko poslanstvo. 
Ponovno je potekala slovesnost ob odprtju nove Orožnove koče v nedeljo, 16. julija 2006 ob 13:13, ko so slovesno prerezali otvoritveni trak. Člani Planinskega društva Bohinjska Bistrica so na planini Za Liscem pod Črno prstjo na istem kraju, kjer je stala prva slovenska planinska koča zopet odprli novo Orožnovo kočo. Prvo so odprli 15. julija 1894, poslanstvo pa je uspešno opravljala do božiča v letu 1944, ko je bila požgana. S pripravami in zemeljskimi deli, ter začetkom gradnje v soboto, 21. junija 2003 so si člani društva zastavili nelahko nalogo postaviti novo planinsko kočo. Ob 112. obletnici jim je to tudi uspelo, odprtje bi moralo biti že leto prej, pa je dokončanje del preprečilo deževno poletje, tokrat se je vendarle izšlo. Vse niti je držal v rokah predsednik društva Lovro Vojvoda in številni prostovoljci (Bukovci), ki je bil v nedeljo med najsrečnejšimi ljudmi v Bohinju.
Video: Gradnja nove Orožnove koče - VIDEO - (od 21. junij 2003 do 27. junij 2005)
Kočo sta odprla takratni predsednik Lovro Vojvoda in prejšnji dolgoletni predsednik Janko Lapajne, planincem pa so začeli deliti golaž. Objekt ima 24 lepo urejenih ležišč in je res idealno izhodišče za pohode na Črno prst in dlje v Julijske Alpe. Kljub prijetnemu vremenu in skrbno urejeni poti, ki dvakrat prečka snežišče s polomljenim podrastjem, pot vendarle ni tako nezahtevna, kot je videti na prvi pogled. Orožnova koča je v resnici pravi bohinjski biser, zaradi katerega se res lahko raduje vsa dolina Bohinjska pa tudi na tisoče drugih slovenskih planincev.
Video: Gradnja nove Orožnove koče - FOTO - (od 21. junij 2003 do 16. julij 2006)
Lovro Vojvoda, predsednik društva z drugim mandatom, ter predsednik gradbenega odbora za obnovo Orožnove koče je dejal: koča nas je povezala in društvo je postalo aktivno, je zatrdil predsednik in poimenovana po prvem predsedniku iz leta 1893 ustanovljenega SPD profesorju Franu Orožnu in zgrajena v času, ko je šlo za slovenstvo v slovenskih gorah.
Podobno odprtje je bilo tudi v nedeljo, s to razliko, da tako vnetega napisa v Bohinjski Bistrici ni bilo opaziti, večina planincev pa se je pripeljala do vasi Ravne, nekateri še precej višje po zgornji cesti. Na planini se jih je zbralo poldrugi tisoč iz Slovenije, med njimi tudi gostje iz Hrvaške oziroma Varaždina. Namesto tamburašev je igrala zabavna improvizirana Mohant banda, zgodovino sta lepo predstavili ljubljanski sitni babi Anica Bajt in Stanka Zupan, članici domačega gledališča 2B iz Bohinjske Bistrice. Slavnostni govornik pa je bil predsednik Lovro Vojvoda, ki je povedal tudi to: Bohinjci smo tesno povezani z našimi gorami in ni naključje, da smo si za občinski praznik izbrali 26. avgust, ko so leta 1778 štirje srčni možje prvič pristopili na Triglav. Tudi prvi vodniški tečaj leta 1868 je bil organiziran v Srednji vasi, srednjevaški kaplan Ivan Žan je poskušal ustanoviti prvo slovensko planinsko društvo že leta 1872 a mu zaradi svobodomiselnosti niso potrdili pravil društva. Do tega pa je prišlo leta 1893 pod vodstvom profesorja Frana Orožna, geografa in zgodovinarja, vizionarja slovenskega planinstva in turizma, velikega, kar preveč pozabljenega Slovenca.
Sedanje PD je že ob ustanovitvi sklenilo, da bo kočo obnovilo in željo uresničilo, dobili smo se in pripeljali do tega, kar je danes in je bilo za gradnjo nove koče v treh letih s 120 člani in nečlani potrebnih okoli 8000 prostovoljnih ur. Za novo kočo so porabili tudi del kupnine od nižje Koče dr. Janeza Mencingerja, po njegovih besedah naj bi nova koča postala priljubljeno zbirališče domačih planincev. Predvsem kot so društveni dan, turni smuk s Črne prsti, srečanje gorenjskih planincev in dan alpske možine, predsednik še veselo pripomni, naši planinci so pripravljeni delati, tudi zaradi naravnih lepot.
Poravnani dolg za odprtje je pravzaprav začel in sklenil domači cerkveni pevski zbor Svetega Nikolaja, župnik Joža Dolenc pa jo je na koncu tudi blagoslovil. Glavno misel je izrekel predsednik Slovenske planinske zveze Franc Ekar, ki je odlikoval Lovra Vojvodo s srebrnim znakom ter dodal: Čestitam vam k ustvarjalni sitnosti, danes je lepo vreme, takšno prelestno poletne vreme, kakršnega je na tem koncu malo. V tako veličastnem vremenu je koča še desetkrat lepša in nudila bo zavetje predvsem ob slabem vremenu in v takih razmerah, kot ste vi kočo postavljali na noge, ter s tem poravnali zgodovinski dolg do naših skupnih planinskih prednikov.
Tudi vnuk prvega predsednika SPD Peter Orožen je dejal, da bi bila oba, ded in oče, ponosna na bistriške planince. Še najbolje pa se je izrazil povezovalec programa Samo Gardener, ki je prenesel besede žene zdajšnjega predsednika Marije Vojvode: Mi smo Lovra tri leta pustili čisto pri miru.
Nekaj iz časa: Avstrijsko planinsko društvo je že zgradilo Mallnarjevo kočo na Rauharski planini pod Črno goro, gostilničar in tajnik bistriške občine Josip Ravhekar pa je 3. maja 1894 na deželnem in občinskem odboru predlagal, da zgradijo kočo za slovensko planinstvo in čez tri mesece je bila koča zgrajena. Najstarejša slovenska koča in vendar je bil prav ta objekt prva slovenska planinska koča, ki je bila imenovana tudi po prvem predsedniku Slovenskega planinskega društva Franu Orožnu. V brošuri 50 let Planinskega društva Bohinjska Bistrica je Tine Mihelič nedvoumno zapisal: Vse se je začelo v Bohinju in v zgodovini slovenskega gorništva drži ta ugotovitev kot pribito.
O koči pa Lojze Budkovič pravi: Idejo o gradnji koče je sprožil na seji glavnega odbora 14. julija 1893 Josip Ravnehar, občinski tajnik in gostilničar iz Bohinjske Bistrice. Odbor je sklenil, da se za Črno prstjo zgradi na planini Za Liscem primernejša koča. Priprave za gradnjo so po zaslugi odborovega pooblaščenca g. Ravneharja potekale z izredno naglico.
Že marca leta 1894 so jo začeli postavljati, julija pa je bila že odprta in za tiste čase je bila nenavadno velika, dolga je bila 11,5 metra, široka 6,5 in visoka prav toliko.
Gradnja je stala natanko 1008 goldinarjev, kočo je SPD slovesno odprlo 15. julija 1894, v soboto se je iz Ljubljane z opoldanskim gorenjskim vlakom odpeljalo v Lesce nad 50 članov in prijateljev SPD. Na okrašenih vozovih so nadaljevali pot skozi Bled proti Bohinjski Beli, tam so izletnike pozdravljali s streljanjem, nežne roke pa so jim delile dišeče cvetje. Pred vasjo Nomenj so nekateri hribolazci, ki jim je bila znana lega Orožnove koče, že kazali na novo kočo, ki se je jako razločno videla. Veselje je prekipevalo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka pred Bohinjsko Bistrico za prisrčni napis: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska. Ob 6. uri so odrinili in med 8. in 9. uro srečno prispeli do koče, kjer jih je pričakal društveni načelnik profesor Orožen. Pred okrašeno kočo je na dolgem drogu vihrala velika slovenska trobojnica, puške in topiči pa so veselo naznanjali prihod izletnikov. Vstopili so v kočo, kjer so jim Piparji postregli s pijačo in jedačo, tamburaški zbor je igral domače skladbe, pevci so prepevali, pod Liscem pa so Bohinjci prižgali velikanski kres, ki je čarobno odseval v temno noč.
In še ta zanimivost: Društveni odbornik g. Josip Hauptmann je hvaležno poudarjal velike zasluge načelnika prof. Orožna za razvoj in napredek društva. V znak hvaležnosti je prvo slovensko planinsko kočo krstil po načelniku SPD, tako je prvi predsednik SPD dobil kočo, imenovano po sebi in klobuk dol za 7000 prostovoljnih ur.
O gradnji nove koče pa je predsednik Lovro Vojvoda povedal: Glavni pobudnik, ki je naše društvo nenehno opominjal na zgodovinski dolg do prve koče slovenskih planincev, je bil domačin Alojz Budkovič. Drugi član je naš projektant Milan Sorč s sodelavcem Mihom Kajzelom, tretji pomočnik pri gradnji je bila Fundacija športnih organizacij Republike Slovenije, ki je prispevala osem milijonov tolarjev nepovratnih sredstev. Četrti je 15. brigada helikopterske enote Slovenske vojske, ki je s prevozom betona in drugega materiala omogočila izgradnjo. Glavni pa so bili seveda člani in prijatelji društva, saj so v kočo vgradili več kot sedem tisoč prostovoljnih ur dela. V današnjem času je to res izjemen podvig, zato klobuk dol pred Bohinjci.
Vir: Lovro vojvoda, Lojze Budkovič, Franci Beguš
Janez Pikon