Večer, Okolje in prostor - Marjeta Keršič Svetel: Dandanes približno deset odstotkov kopnega ozemlja našega planeta obsegajo zavarovana območja narave.
Gre za zelo različna zavarovana območja z različnimi cilji zavarovanja - od strogih naravnih rezervatov, kamor naj ljudje po možnosti sploh ne bi hodili, preko divjine in narodnih parkov do zavarovanih naravnih virov in krajine, kjer se na vsakem koraku prepletata narava in vpliv človekovega dela in ustvarjanja.
Marsikomu se zdi še teh deset odstotkov ozemlja, kjer naj bi imelo ohranjanje narave prednost pred vsemi drugimi cilji razvoja, veliko preveč. Tisti, ki besedo razvoj razumejo le kot rast dobička, seveda doživljajo zavarovana območja narave kot oviro za svoje interese.
V Sloveniji je v zavarovanih območjih slabih 13 odstotkov ozemlja. Pa še pri tem nikakor ne gre za območja, kjer bi prevladovalo ohranjanje neokrnjene narave ali divjine, kaj šele za naravne rezervate, ki jih imamo res malo, komaj za vzorec. Pretežno gre za zavarovano krajino, se pravi za območja, kjer ohranjamo kmetijsko, gozdarsko, turistično in še kakšno drugo rabo - in roko na srce, pogosto tudi tako, ki s predpisi o zavarovanju sploh ni skladna.
Vse več znanstvenikov pa na podlagi dolgoletnih raziskav opozarja, da tako majhen delež ozemlja, prepuščenega naravnim procesom, še zdaleč ni zadosti, da bi narava lahko delovala v vsej svoji kompleksnosti in pestrosti in nam, pa tudi vsem drugim živim bitjem, zagotavljala trajen razvoj in preživetje. Tudi če bi se do pike držali predpisov o zavarovanju, to ne bi bilo dovolj. In na to ne opozarjajo le naravovarstveniki, ampak vse bolj tudi ekonomisti. Tisti, ki se zavedajo, da je sedaj prevladujoči model zahodne liberalne ekonomije pravzaprav ekonomska zabloda, ki se vse bolj krha, kar vidimo vsak dan na lastne oči.
"Toliko ohranjenega naravnega okolja še zdaleč ni dovolj, da bi lahko preživel vsaj del danes živečih vrst živali in rastlin. Treba si je zastaviti veliko večji cilj - čim prej, tem bolje - če hočemo ohraniti življenje na našem planetu, tudi svoje! Mislim, da bi 50 odstotkov zadoščalo. Polovico kopnega za človeštvo in človekove dejavnosti, polovico pa za neokrnjeno, neukročeno naravo! Tak planet bi bil prijeten za življenje tudi za zanamce. Če bomo izkoriščanje Zemlje nadaljevali, bo pa do konca 21. stoletja izumrla že polovica vseh danes živečih vrst. Si želite živeti v taki puščavi!? Želite to svojim otrokom?" Tako pravi v svoji knjigi Prihodnost življenja ameriški socio-biolog Edvard Osborne Wilson, dvakratni dobitnik Pulitzerjeve nagrade in predavatelj evolucijske biologije na Harvardu. Okrožje Boulder v zvezni državi Kolorado v ZDA ima na primer 68 odstotkov površin zavarovanih - in kljub temu mu gre v ekonomskem smislu zelo dobro. Kanada se je odločila zavarovati polovico svojih gozdov, v dogovoru s skupnostmi kanadskih Indijancev pa je sprejela tudi strategijo varovanja divjine, pri čemer prednjačita provinci Ontario in Quebeck. Butan ima sploh povsem samosvojo razvojno strategijo, pri kateri spremljajo "bruto nacionalno zadovoljstvo" namesto bruto dohodka ...
Evropska unija v svojih uradnih strategijah sicer ne govori o polovici ozemlja v zavarovanih območjih - toda nova EU-strategija ohranjanja narave, ki jo je predstavil komisar Potočnik in jo tudi prepričano podpira, zelo jasno govori o varstvu divjine, povezovanju zavarovanih območij, podpiranju biotske pestrosti, upoštevanju naravovarstva v vseh politikah. Govori tudi o tem, da je treba biotsko pestrost v praksi podpirati vsak dan in na vsakem koraku - od tega, da ima človek namesto monotone angleške travice na vrtu bujno rastje, v katerem uživajo žužki, netopirji, ptice in še kakšna žaba, pa do tega, da je treba urbana območja načrtovati z obilico manjših in večjih naravnih območij gozdičkov, mokrišč in travnikov.
Kriza je zmeraj tudi priložnost. Prav zaradi krize bi zdaj imela Slovenija odlično priložnost, da se avantgardno loti novega modela razvoja, ki bi predvsem upošteval kakovost življenja državljanov. Žal je v predpočitniškem parlamentarnem prerekanju zaslediti bolj malo pobud v taki smeri. Pravzaprav jih sploh ni. Ministra za okolje Žarnića so njegovi lastni kolegi označili za najslabšega ministra v vladi - vprašamo se lahko, ali zato, ker preveč zagovarja interese narave... ali iz drugih razlogov?
Marjeta Keršič Svetel